ostalo

Na današnji dan se je rodil Anton Aškerc

Na današnji dan, 9. januarja, praznujemo rojstvo slovenskega pesnika Antona Aškerca. Ob 17.30, bodo na Aškerčevi domačiji, na Senožetah, obeležili pesnikovo rojstvo, s predstavitvijo knjige aforizmov Republika Titanik, katere avtor je Rimljan Budimir Milosavljević. Vabljeni!

Slovenski pesnik Anton Aškerc se je rodil 9. januarja 1856 ob 20. uri in 20 minut. Poznan je predvsem po literarnem ustvarjanju, medtem ko je njegovo delo na področju arhivistike manj znano širši slovenski javnosti. Življenjski moto Antona Aškerca, katerega se je držal in ga poskušal priobčiti vsem, je bil: »V imenu naroda, pravice, resnice, lepote in svobode misli, v imenu vseh zatirancev, preganjancev in trpinov, v imenu vseobčega napredka človeškega.«

Anton Aškerc je bil prvi ljubljanski mestni arhivar in utemeljitelj provenienčnega načela in načela fonda v slovenski arhivski stroki, ki ju je uspešno vpeljal v delo in poslovanje Mestnega arhiva Ljubljana. Začetki Zgodovinskega arhiva Ljubljana segajo v leto 1898, ko je pesnik in teolog Anton Aškerc na ljubljanskem magistratu nastopil službo mestnega arhivarja. V spomin na njegovo delo v takratnem ljubljanskem mestnem arhivu podeljuje Arhivsko društvo Slovenije vsaki dve leti Aškerčeve nagrade. Več kot polovico svojega življenja je Anton Aškerc preživel v kmečkem okolju, kar ga je zaznamovalo ter mu dalo usmeritev in pečat na vseh področjih njegovega udejstvovanja. Prav občudovanja vreden je ves ta njegov napor pri izobraževanju – za tiste čase pomembnega poklica duhovnika ter vzporednega delovanja na področju poezije in narodnega buditeljstva. Njegov pogum, da je s pomočjo lastnega napora prehodil pot od tradicionalne kmečke miselnosti do za takratne čase prevratniškega, socialdemokratskega pogleda na svet. Prav idealistična je bila videti njegova borba z novo nastajajočo kapitalistično gospodarsko elito, ki je s pomočjo klerikalizma začela prevzemati vse niti takratnega časa – tako v duhovnem kot tudi gmotnem smislu – v svoje roke.

S svojo drznostjo preprostega podeželskega kaplana je prvikrat nakazal, tako s svojim teološkim poslanstvom kot tudi svojo poezijo, pogumen zasuk od naše tradicionalne hlapčevske drže. V osemdesetih letih devetnajstega stoletja je bil torej Aškerc udaren glasnik takratne dobe, kar pa seveda ni bilo po godu klerikalni eliti tistega časa. Aškerčev realizem, ki ga je predstavljal v svojih pesmih, razmišljanjih, pismih sodobnikom in ne nazadnje tudi arhivistiki, prikazuje njegovo vizionarstvo, ki še dandanes izpričuje njegovo aktualnost. Njegova načelnost in doslednost sta bili skoraj na vseh področjih brezkompromisni. Zavedal se je dejstva, da kadar gre za interese celotnega slovenskega naroda, ne sme biti pogled uperjen v politikantstvo ali vero, temveč v interese naroda kot celote. Tudi dejstvo, da si bomo samo združeni lahko priborili narodno in kulturno neodvisnost, mu je bilo vodilo, od katerega ni odstopal. Tu se je zaradi zavedanja o naši majhnosti naslonil na idejo slovanstva. Ker je tej ideji ostal zvest vse življenje, je bilo njegovo trpljenje zaradi slovenske in slovanske nesloge razumljivo.

Aškerc je kot kaplan in cerkveni upravitelj zamenjal več služb v različnih krajih. Zadnjo službo pred cerkveno upokojitvijo je opravljal v Škalah pri Velenju. Če je Aškerc doslej služboval med kmečkim prebivalstvom, se je tokrat prvič znašel med delavstvom; med delavci pa je tlelo nezadovoljstvo zaradi vseh krivic in socialnih razlik. Rudarji sicer niso bili pravi proletariat, ampak bivši kmetje, ki so se po sili razmer podali v ta poklic. Da bi se še zbližal z realnostjo, si je na lastne oči ogledal rudarske rove in trpljenje rudarjev prenesel v poezijo. Upor proti družbi, boj za osebno svobodo in svobodo umetnosti, nenehni spori s predstojniki in nadrejenimi ga pripeljejo do točke, ko se zave, da je edina rešitev prelom z duhovniškim poklicem.

Aprila 1898 je Aškerc prejel vest, da bo s 5. majem 1898 na svojo željo upokojen; še pred tem je vložil na Ljubljanski magistrat prošnjo za mesto mestnega arhivarja. 7. marca 1898, je sledila Aškerčeva prošnja za objavljeno prosto mesto. Med tremi prispelimi prijavami je bilo na Hribarjev predlog odločeno, da se občinskemu svetu predloži predlog in se za razpisano delovno mesto izbere Aškerc, kar se je na seji 7. junija 1898 tudi zgodilo. V svojem odgovoru na pozitivno rešeno prošnjo za delovno mesto je Aškerc navedel, da lahko nastopi službo s 30. junijem; ob tem je še zaprosil za lastno delovno sobo. 1. julija je bil zaprisežen, s 15. pa naj bi dejansko začel opravljati svoje arhivarsko delo. A ker je bil 15. julij 1898 petek, je svoj prvi delovni dan, pa še soboto in nedeljo namenil poti v Zagreb, kjer si je ogledal Zemaljski arhiv, predhodnika današnjega Hrvaškega državnega arhiva. Tako za Aškerčev prvi pravi arhivarski delovni dan lahko štejemo ponedeljek 18. julija 1898.

Dela v arhivu se je lotil strokovno in odgovorno ter z vso vnemo. Zavedal se je, da bo arhiv uporaben in dostopen samo, če bo urejen in vzdrževan. Takoj na začetku je ločil registraturo od arhiva, torej tekočo zbirko od stalne in sklicujoč se na znanstveno literaturo izpostavil tri temeljne točke svojega programa: urediti, hraniti in uporabljati. Pri njegovem delu torej ne gre za neko amatersko urejanje arhivskega gradiva, temveč celo za tiste čase strokoven in sistematičen pristop k rešitvi problema in tako tudi za pomemben prispevek v zgodovini slovenske arhivistike in metodologije. V tistem času so se arhivarji odločali med dvema variantama: ohraniti oziroma rekonstruirati prvotno ureditev ali urediti na novo. Odločali so torej ali princip pertinence ali princip provenience. Aškerc se je kljub nasprotovanju Franca Komatarja odločil za provenienco in si s tem prislužil naziv utemeljitelja načela »Respect des fonds« na Slovenskem.

Skozi celotno Aškerčevo kariero arhivista sta bila njegova pozornost in delo usmerjena v to, da napravi arhiv uporaben. Že na začetku službovanja je sestavil splošni katalog mestnega arhiva, ki ga je sproti dopolnjeval in je predstavljal popis po zaporednih številkah z naslovi oziroma vsebino posameznih popisnih enot. Katalogu je sledila pravilna zamisel izdelave kartotečnih indeksov, kar pa je bilo že zahtevnejše in obsežnejše delo.

Poleg prvotno zastavljenih ciljev za delo v arhivu, je Aškerc nekatera zanimiva gradiva, na katera je naletel pri urejanju, tudi objavljal. Obdobje borbe za priznanje slovenskega jezika je tudi pri njem spodbudilo zanimanje za slovensko pisane akte in razglase, ki jih je brez velikih zgodovinskih razmišljanj ali komentarjev, publiciral. To dokazuje, da je svoje arhivarsko delo pravilno dojel in ga v glavnih smereh arhivistične stroke – od urejanja, prevzema, evidentiranja, hrambe – do njegove predaje v uporabo, tudi korektno opravljal.

Aškerc je poleg dela v arhivu uredil tudi magistratno knjižnico. Med urejanjem mestnega arhiva je naletel na dve omari knjig, ki jim je grozilo uničenje zaradi plesni in trohnobe. O najdbi ter stanju je poročal županu Hribarju in mu hkrati predlagal, da bi v posebnem prostoru uredili magistratno knjižnico. Prošnjo oziroma predlog je župan podprl in tako je iz Aškerčevega poročila o delu v magistratnem arhivu in v novo urejeni knjižnici, ki je datirano 5. marca 1901, razvidno, da je knjižnica urejena in umeščena v prostor poleg arhiva. Tako je v dobrem desetletju mestna knjižnica doživela pravo renesanso in je po Aškerčevem poročilu iz leta 1910 obsegala več kot 2000 knjig, zvezkov in časopisov, kar pa je bila posledica še ene Aškerčeve ideje. Ugotovil je namreč, da je bilo takrat slovensko knjižno in časopisno produkcijo moč dobiti samo v Dunajski dvorni biblioteki. Zaradi tega je bilo delo in raziskovanje slovenskih znanstvenikov in bibliografov zelo oteženo.

Poleg tega je zaslužen tudi za ohranjene portrete ljubljanskih županov. Ko se je mestni svet odločil, da bodo za bodočo mestno umetniško galerijo pridobivali slikarska in kiparska dela pokojnih in še živečih slovenskih umetnikov, je bilo skoraj samoumevno, da bo to nalogo najbolje opravljal prav Aškerc. Z velikim spoštovanjem do slovenske umetnosti in njenih akterjev, je prav z umetniško pisavo spisal katalog ter poskrbel, da je bil urejen kot umetniška knjiga. Začetnim korakom pri zbiranju umetnin je sledila ideja, da bi naboru dodal tudi portrete bivših ljubljanskih županov.

Med pomembnejši Aškerčevi uradniški opravili sta sodili tudi cenzura javnih napisov in poimenovanje novih cest, ulic in trgov. Urejal je napise in reklamna obvestila na trgovskih in obrtnih lokalih. Prav tako je županu predlagal pregovore in izreke, ki so kasneje krasili pročelja mestnih šol. Podobno je bilo z poimenovanjem cest, ulic in trgov; tudi te predloge je posredoval Aškerc. Kot pesnik in arhivist je seveda predlagal imena slovenskih književnikov oziroma zgodovinskih oseb in dogodkov, vezanih na zgodovino Ljubljane, Kranjske in južnih Slovanov nasploh. Še dandanes se lahko vozimo po Vilharjevi, Kersnikovi ulici ali sprehajamo po trgih, ki še spominjajo na Aškerčev pridih. Tu moramo še izpostaviti Trubarjev spomenik, ki še danes krasi park nasproti Moderne galerije, saj je – po besedah župana Hribarja – postavitev tega kipa izključno Aškerčeva zasluga. Ob nekem Hribarjevem obisku ga je namreč Aškerc nagovoril, da je ustanovil odbor za zbiranje prispevkov.

Brezbrižnost velikega dela slovenske javnosti je pripomogla k temu, da je po osamosvojitvi Aškerc skoraj izginil iz poučevanja na osnovni in srednji šoli. Njegova pesem »Mi vstajamo«, v kateri je zapisal, da vstajamo v novo svetlo življenje in v boljši svet, ni več v programu poučevanja, saj naj bi bila preveč revolucionarna, danes pa naj bi bilo potrebno širiti prijateljski duh in dobronamernost.

Povzetek besedila iz članka, ki je bil objavljen 14.1. 2020 v časniku Slovenec

Avtor: Aleksander Lavrenčič in Matjaž Aškerc